Close

ZGODOVINA KARMOUSSA

Družinska zgodba se je začela daljnega leta 1954, ko je Slovenska zdravnica Nežka Šepec odšla v Gvinejo kot pomoč neuvrščenim. Kasneje je dobila službo v francoskem OCP (Cherifien Office of Phosphates) in odšla v Maroko kot zdravnica porodničarka. Tam je spoznala svojega moža Bouchaiba El Khiar-ja.

Leta 1967 se jima je rodil sin Hakim. Njihovo življenje je precej izstopalo iz povprečja maroških družin, saj so imeli v lasti več posestev ter lastno avto šolo s 14 avtomobili in 3 kamioni. Živeli so na veliki farmi, kjer so poleg živali imeli tudi nasade oljk in evkaliptusov.

Farma, ki obsega 100ha, je leži na samem in je nekoliko odmaknjena od mesteca Khouribga na SZ Maroka. Oče Bouchaib je okoli farme posadil kaktuse, na katerih so rasli zelo barviti in zdravi sadeži, ki jim domačini pravijo »karmouss«.

Mali Hakim je na farmi neizmerno užival, saj sta mu starša omogočila nadstandardno življenje. Že kot majhen otrok je vozil avtomobile, hodil z očetom na lov ter obiskoval arabsko in francosko šolo. Leta 1974 se je mama Nežka odločila, da gresta s sinom nazaj v Slovenijo, kjer naj bi obiskoval slovensko šolo. Nežka je občasno še odšla na obisk k svojemu možu Bouchaibu v Maroko, sčasoma pa so se stiki z maroško družino popolnoma prekinili.

Mali Hakim je odraščal, se poročil in za poročno destinacijo izbral obisk svojega rojstnega kraja. Na majhnem listu papirja je imel napisan stričev naslov v Casablanci pred 35 leti, ki ga je mama Nežka dala sinu Hakimu. To je bilo edino upanje, da se iskanje korenin v več milijonskem mestu lahko začne. Na naslovu ni bilo nikogar več, vendar je bil očetov in mamin sloves oz. priimek El Khiar po toliko letih še vedno zelo poznan in zveneč. Tako je Hakim preko neznancev našel svojo družino. Toliko veselja in presrečnih ljudi ob snidenju, vendar očeta ni bilo več med njimi. Globoka žalost v Hakimovih očeh, bes, jeza – ampak le do trenutka, ko je Hakim obiskal farmo, na kateri je živel z očetom in mamo. Kot da bi ga ponovno postavil v tisti čas. Začel je plezati po zidovih, tekati po farmi, v zapuščeni hiši je celo našel mamin zdravniški pribor, na steni svojega metulja in fračo, ki jo je sam izdelal pred toliko leti. Da, bilo je vredno – kljub intenzivnim čustvom in potlačenim spominom.

Danes na farmi ni več živali, temveč le 5 in več metrske kaktusove lopate, na katerih vsako leto zraste na tone barvitih sadežev v velikosti kivija, ki zelo ugodno vplivajo na zdravje. Olja v preteklosti niso pridelovali, zato se je pojavila priložnost, da se več kot 50 let stari kaktusi uporabijo za proizvodnjo dragocenega, popolnoma naravnega in 100% čistega olja iz kaktusovih semen.